Kritika

Preden me križate, je potrebno pojasniti trenutno stanje in izhodišče:

Za večjo enakopravnost se borijo predvsem protestniki pred borzo (še zdaj ni jasno zakaj so ravno na tisti lokaciji). Da je treba vzeti bogatim in dati tisim, ki nimajo. Ali pa vsaj razdeliti med ostale, da bomo ostali imeli malo več. Brez razmišljanja, tako na prvi odziv, seveda mislimo na razne “tajkune” in tiste, ki so pridobili premoženje iz nekih neetičnih dejanj. Izraz protipravno tu izpuščam saj smo videli, da se da prav dobro “zaslužiti” tudi popolnoma legalno (razna predavanja in nadomestila pridejo na misel).

Malo pa me je strah te retorike, ker se je v javnosti pojavilo prepričanje iz nekih polpreteklih časov. Če je kdo uspešen, je prav gotovo pokvarjen ali drugače: premoženje ni pridobil na legalen ali pa vsaj etičen način. Temu zagotovo ni tako. Prepričan sem, da je večina uspešnih (bogatih) ljudi etična v nekem povprečju. Da je slabo, če gre nekomu za zaslužek (vendar ne po ceni, ki jo plačujejo danes delavci v mnogih podjetjih) ne more in ne sme biti samo po sebi umevno.

Praktičen primer:
Nekdo gradi svoje podjetje 10 let. Začne z nekim “našparanim” kapitalom in odpre s.p. Čez 10 let muk in trdega dela mu uspe postaviti podjetje in se širi onkraj slovenskih meja. Postane premožen. Po današnji logiki in retoriki mu je potrebno vzeti ali pa ga vsaj močno obdavčiti, da bo dal del svojega denarja drugim.

Imam kolega, ki ima vse potenciale biti uspešen. Je priden, dela od zore do mraka, pameten, se izobražuje, tvega svoj denar in svoje premoženje za investicije. Če mu uspe, bo moral dati precej svojega zaslužka nekomu, ki “čaka”, da država poskrbi zanj. Ker Slovenija je socialna država. Ona poskrbi za tiste, ki nimajo denarja. Tudi, če ne želijo delati ali pa se ne splača.

Seveda slika ni tako črno – bela. Je še mnogo drugih primerov, ki so nekje na sredini. Vendar ne bi smeli biti tako že v osnovi proti kapitalistom. Se opravičujem, ampak meni je bolj všeč zdaj, ko je v trgovini ogromno izbire in med sabo konkurirajo (vem tudi to je vprašanje, predvsem zaradi kartelnih dogovorov). Ne pozabimo, da smo včasih stali v kolonah pred mejo, ker smo hodili kupovat riž v vedru. In pa zraven kupili še “Milko”.

Če je nekdo uspel mu ne jemljimo zasluženega denarja. Kaj pa njega stane, da odpre bančni račun kje drugje? A ni bolje da ostanemo zmerni in njegov denar ostane v Sloveniji? A ni bolje, da ga spodbudimo k odpiranju novih delovnih mest? Ta višek davkov, ki bodo nastali pa vložimo v tožilstvo in sodstvo (ja ja saj že imajo dovolj, ampak verjetno nimajo), da bodo brez kompromisev opravili s tistimi drugimi. S tistimi, zaradi katerih si ljudje celo jemljejo življenje.

Te dni odmeva napoved grškega predsenika vlade, da bo grško ljudstvo odločalo o pomoči Grčiji. Borze so (baje) v rdečih številkah, grška opozicija je ogorčena in kar je najbolj fascinantno, premierko in predsednika boli glava in izredno sestankujeta. Govora je seveda o nemški kanclerki in francoskemu predsedniku. Ta dva sta pred parimi dnevi ponosno stala in se smehljala. Da sta rešila veliki problem in zdaj lahko vsi zadihamo.

V enem od naslovov v slovenskem časopisu je pisalo, da Grki rešujejo stvari po slovensko; z referendumom. Vendar v vsej tragičnosti lahko vidimo, kako lahko “mala” država (Grčija je vse prej kot mala država, njena kulturna zgodovina je posebna in si zasluži posebno mesto) spravi na kolena Evropo in tudi druge države onkraj nje.

V tem kontekstu se lahko Slovenci (tu gre bolj za politični vrh) kaj naučimo. Da manjše države vseeno imajo moč vplivati, čeprav v tem primeru negativno pa vseeno. Če je moč vplivati negativno, osebno verjamem, lahko vplivamo tudi pozitivno. Nič nimam proti, da se želimo priključiti nemško-francoskemu vlaku, karkoli že ta vlak je. Vendar lahko pri tem ohranimo vsaj svoje mnenje, naredimo to na svoj način.

Obstajajo očitki, da Slovenija plačuje velike zneske v EU, ker ji sodišče nalaga kazni za neopravljene obveznosti. Vendar pozabijo povedati, da preteče kar nekaj časa preden Komisija vloži predlog na Sodišče. To je čas za pogajanja, za obrazložitev svojih stališč in prepričevanja, vloge za podaljšanje časa za implementacijo … Tu se postavlja vprašanje kako dobro politiki pri nas poznajo zakonodajo EU in postopke v EU. Trdim, da je poznavanje tega področja ključnega pomena za učinkovito krmarjenje v EU. Ampak to je že druga zgodba.

Gledam različne naslove na spletnih straneh. Predvsem informacijske spletne strani ponujajo naslove, ki pritegnejo bralce. Komentarji bralcev razkrivajo ogorčenje zaradi razkritih dokumentov na wikileaks, političnih afer, dogajanju okoli predčasnih volitev … Karkoli od tega izzove v bralcu ogorčenje, gnus… Temu primerni so tudi komentarji, ki razen tega, da so vsi po vrsti napisano v pol slovenščini, niti ne povedo kaj argumentiranega.

Mogoče je seveda, da se ljudje samo zabavajo in se jim pač ne ljubi še pri tem paziti na korektnost, spoštovanje, slovnično pravilnost. Druga možnost pa je, da smo ljudje preobčutljivi in smo postali ovce, ki jih pastirji (beri novinarji) lahko enostavno vodijo.

Kako pa naj ne bojo občutljivi boste oporekli. Nizke plače, brezposelnost, na drugi strani tajkuni, politiki, z veliko plačo, prevelika javna uprava, ki jemlje denar… Bilo bi zanimivo narediti raziskavo, da ugotovimo kakšen je profil ljudi, ki piše te komentarje. Če ne več, vsaj internet morajo imeti. Do njega dostopajo preko računalnika ali telefona. Računalnik je po navadi v stanovanju (tudi v knjižnici in na javnih mestih, vendar v večini doma). Torej, če so doma je tu še vsaj elektrika. Hočem povedati: Zdi se, da omenjeni niso na najnižjem položaju, ko ne vedo kaj naj jedo. Verjamem, da je veliko takih, ki so nezadovoljni, bi radi zaslužili več …

Torej ali je možno, da smo postali preobčutljivi? Ja kaj pa si mislimo, da se pogovarjajo politiki? Kako si predstavljamo mednarodne odnose? Par srečanj in same dobre misli? Normalno je, da se tuje predstavnike kritično ocenjuje, da se pogleda njihove dobre in slabe strani.

Normalno je, da politki politizirajo in so večkrat nepošteni. To se je začelo dogajati v antiki, verjetno pa še prej. In ali si mislimo, da so samo v Sloveniji takšni? V Angliji niso? V nemčiji tudi ne? So, so. Isti so. Edina razlika med Anglijo in Slovenijo je ta, da ko tam posameznika razkrinkajo, le-ta odstopi. Pri nas pa politiki mislijo podobno kot novinarji: ovčkam je potrebno samo pojasniti z izgovorom, ker ovčke ne razumejo nič in hitro pozabijo.

O pozabljivosti se ne motijo. O preobčutljivosti pa si moramo sami najti rešitev. Jaz sem se odločil, da ne poslušam in berem takih stvari. In se o njih poučim. Da razumem, kako država deluje. Potem je lažje razumeti zakaj se stvari odvijajo na tak – na prvi pogled – nerazumljiv način.

S tem pojmom sem se včeraj srečal, ko sem bral nek članek. Pa pred tem člankom mnenje od priznanega profesorja glede te tematike. Razpravljal je o kakovosti visokošolskega sistema. O tem, da imamo pri nas nedelujoč trg delovne sile in zato se tudi šole obnašajo tržno. Ni pommebna kvaliteta, ta ni na prvem mestu, ker trg delovne sile ne deluje tako kot bi moral. Ne izloči tistih, ki ne znajo dosti. Izloči tiste, ki nimajo poznanstev.

Sem si rekel, da je tako mogoče v visokem šolstvu, v poklicnem izobraževanju pa ne more biti tako, ker avtomehanik pač mora znati svoje delo. Prav tako električar. In pa konec koncev tudi natakar. In tu sem se očitno zmotil. Bilo je čisto banalno: telefonsko naročilo pice za na dom. Prišla sva jo iskat in ugotovila, da je gospodična čisto enostavno naročilo narobe prenesla kuharju. Vsi se zmotimo. Živčen sem postal, ker se je omenjena zmotila že tretjič. 2X pred tem naročilom je bilo podobno. Kot, da ne zna sprejeti naročila.

Sem rekel svoji dragi, da greva tja pojest nekaj, ker bi rad videl kako dela osebje. In sva šla. Prišla je za mizo in naju gledala. Hotel sem ji pomagati in ji dejal, da bova malo “priredila” nadeve na pici in da bi bilo dobro, če si zapiše. Je prijazno odvrnila, da ni potrebe. Si bo zapomnila. Ni si zapomnila.

Ugotovim lahko, da tudi natakar ne more biti vsak. Ne more se študent (ali pa kdo drug, študent je samo za referenco) zbuditi zjutraj in se odločiti, da bo postal natakar. Tako kot se jaz ne morem zbuditi in se odločiti, da bom električar. Ker o elektriki vem samo, da me lahko ubije. Pa da obstaja + in -. Trg je trg. Tega se zavedam. Če je moč zaposliti nekoga za nižje stroške kot poklicnega natakarja, to pač storijo. Vendar: picerij je kar nekaj v okolici. In ko dam svoj denar je dobra postrežba del dobre izkušnje. Celostne izkušnje štejejo. Ne samo dobra hrana.

Mimogrede, v Bohinju sem bil pred dobrim mesecem s prijatelji na večerji v enem od hotelov. Tam sem videl kaj pomeni strokovna izobrazba. Tistega natakarja je bilo užitek opazovati. Ni se dal motiti. Svoje delo je opravil profesionalno, brez napak. In hrana je bila dobra.

Kako narediti trg delovne sile učinkovit? Nimam pojma. Kompleksno vprašanje verjetno. In prezgodaj je, da bi se spuščal v to.

Študijske počitnice so. Obveznosti sem opravil. V službi je dela čez glavo. Rekli so, da ne bo. Da se bomo odpočili, ker je čez poletje mir. So vsi na dopustu. In prav zaradi tega je dela več kot prej. Čeprav ga je manj, je potrebno narediti tudi naloge od drugih, ki so na dopustu. Vseeno pa ob malici pade debata o šoli, o učenju, o znanju, kaj je bolj pomembno; izkušnje ali znanje, motiviranost, zagnanost, praktična usmerjenost…   Ob tem sem se zamislil. Kaj sem se naučil v šoli? In v srednji šoli? In na dodiplomskem študiju?

Osnovna šola mi je dala osnovno znanje. Saj vemo kako je bilo. Čeprav smo večinoma kritični, je bilo dobro. Znanja je bilo dovolj. Že res, da veliko učenja na pamet. Sošolke so se rade učile vse tiste podatke in dobivale same petke. Zakaj nisem tako priden kot one, me je mama spraševala. Da sem prav tako sposoben vendar len. Verjetno sem že takrat, nezavedajoč se, vedel, da to ni pravi način.   Srednja šola sem doživljal kot vsak najstnik. Pri učenju sem razmišljal o puncah, ob sobotah pa testiral meje in stranske učinke prevelike konzumacije alkohola. Pač frajersko je bilo. Naučil sem se bolj malo. Danes se spomnim, da je bilo ponujenega znanja dovolj. Tudi iz ekonomije, tehnologije prometa, fizike. Vse te, danes zanimive stvari, so bile takrat poponoma odveč.

Potem je prišlo služenje vojaškega roka in takoj za tem delo. Prve praktične izkušnje. Kot vodja v skladišču sem se spoznaval delo z ljudmi. Pa pisarniško delo. Pred tem pa (hvala bivši šefici) sem delal na vseh pozicijah, ki sem jih kasneje vodil. Zelo dobra izkušnja. Le podjetje je bilo slabo, kar se je izrazilo kasneje s stečajem.   Na dodiplomskem študiju smo se učili menedžment, ekonomijo, finance, računovodstvo, jezike… Skoraj vse sem pozabil. Trenutno se učim državne teme, pravo EU, mednarodno pravo, primerlano ustavno pravo. Zelo zanimivo in poučno. Če k temu prištejem še praktične izkušnje, tudi večletne v tujini, mi gre kar dobro.

Vseeno pa se sprašujem koliko in kaj znam? S svojo stopnjo izobrazbe se lahko teoretično prijavim na vodilna delovna mesta. Ampak ne vem kako naj se testiram, če znam dovolj za tako delovno mesto. Kaj je sploh potrebno znati? Pri prvi službi sem ugotovil, da je imel takratni direktor svoje računovodstvo, finančno službo, kadrovnike … Torej mu ni bilo potrebno znati natančno vsega tega. Moral je vedeti toliko, da ga niso peljali “žejnega čez vodo”.

Če sledim tej zgodbi, se izkaže, da sem premalo samozavesten. Tudi, ko sem odšel v tujino, par dni nisem mogel spati. Kako bom v mednarodnem okolju? Ali bo moja angleščina dovolj dobra? Nimam mednarodnih izkušenj.,, Izkazalo se je, da z lahkoto sledim (ne samo jaz, vsi moji kolegi iz Slovenije), da je moja angleščina ena boljših, da sem celo boljši od večine. To se je izkazalo tudi iz službenih ocen. Ker Slovenci resnično smo delovni ljudje.

Ko smo delali na nekem projektu sem bil določen za delo, ki ga do takrat nisem opravljal in je presegalo opis mojih del in nalog. Ko sem mu rekel svojemu nadrejenemu, da še nisem delal celotnega projekta mi je odvrnil “It`s graduation day”. To je najboljši odgovor za to temo: potrebno se je prijaviti in biti ambiciozen. Seveda tudi dosti samokritičen.

Pravkar sem prebiral kolumno g. Vlaste Nussdorfer. Piše kako je v krizi z mobbingom, da ni tako redek pojav, da je delavec doživel hudo krivico (neizplačane plače, neplačani prispevki, … ) in da je stanje v gospodarskih družbah slabo. Da propadajo, ker je pač kriza, predvsem tiste gradbene družbe, Vse to vodi v prej omenjeni mobbing. Teorija družbene pogodbe pravi, da je na začetku kaos, kjer so vsi proti vsem. Ti posamezniki, ki imajo absolutno suverenost zaradi svoje varnosti (ker se zavedajo, da bo nekoč prišel nekdo, ki bo močnejši od njih samih in jih bo podredil) sklenejo družbeno pogodbo in se s tem odrečejo svoje suverenosti. Nastane država, kjer imamo oblast, posameznik pa ne more več vzeti pravice v svoje roke.

Omeniti je potrebno še, da lahko ravnanje človeka jemljemo iz dveh teorij: prva pravi, da je človek razumno bitje, pošten, moralen in strmi k miru. Druga pravi, da je človek nasilno bitje, ki skrbi samo za sebe in za svojo korist pri tem pa ne izbira ciljev. Torej je nasilen.

Danes je bolj videti, da je bolj zadela ta druga teorija. V javnih krogih se govori na veliko o nekem resetiranju države, o novem začetku, ta ista stran izda neke predloge, nasprotna stran pa takoj udari nazaj, češ to so stari predlogi v novem paketu in že takrat niso bili kaj prida. Mi “navadni državljani” pa čakamo, da se kaj spremeni. In še vedno velik del državljanov je prepričanih, da bo “država poskrbela za njih”. Saj smo socialistična…. aja ne, nismo več. Se pa še vedno tako obnašamo.

V 2. členu Ustave RS je zapisano, da je Slovenija “pravna in socialna država”. Mislim, da se preveč oziramo na to, čeprav se tega ne zavedamo. Vedno bolj smo podobni tistim pravim kapitalističnim državam. Idite v ZDA ali kakšno podobno državo (po ekonomski ureditvi). Kakšna pomoč neki. Kakšne ugodnosti. Ali splavate sami ali pa boste živeli v kartonasti škatli. Seveda mi ta način niti približno ni všeč. Zato tudi ne živim tam. Vendar se prav tako ne zanašam na državno pomoč v Sloveniji. Ne čakam na naslednje volitve, kjer pa bo vse drugače. Niti nisem obupal nad Slovenijo. Iščem nove priložnosti, razmišljam o podjemu, v prostem času se izobražujem (niti sanjalo se mi ni, koliko tečajev in predavanj je zastonj v naši UE). Odločil sem se, da ne bom kupil novega avta, ker s starim ni nič narobe. Ta denar bom namenil za podiplomski študij. Ne, ne bom čakal, da mi država plača (čeprav za tiste, ki si ga ne morejo privoščiti obstaja subvencioniran študij – tudi za zaposlene).

Žal mi je za tujce, ki so prišli delat v Slovenijo in so odšli razočarani. Žal mi je za tiste, ki so v dobri veri delali in niso dobili plač in plačanih prispevkov. Tu pa se moje obžalovanje konča. Tudi za prej naštete. Možnosti je ogromno. Za tiste, ki pa še delajo pa tole: Upam, da se nenehno izobražujete in pridobivate nova znanja. Največje težave imajo tisti, ki delajo eno in isto XX let in potem so razočarani, ker so ostali brez dela. Kariera na enem mestu do penzije ne obstaja več.

Uvod v zgodbo je tak: moja draga je magistrirala na tuji univerzi. Študij je bil težek, velikokrat je bila na robu obupa, ker ni vedela kako naj naprej. Vendar se je potrudila in rezultat je sledil: magistrska naloga ocenjena z 10. Te dni je dobila potrdilo in z njim bo šla na zavod za zaposlovanje.

Sproščena in vesela, da je le prišla do konca. Pravo veselje jo je bilo gledati kako bo zakorakala proti prvi zaposlitvi. Njena ideja je bila počasi in metodično izbirati najbolj uspešna podjetja in se jim predstaviti. Jaz z mojimi 12 letnimi delovnimi izkušnjami sem takoj ugovarjal. Tako ne bo dela, ker nihče ne čaka nanjo. Potrebno je poslati vsem, čim večkrat,  jih ne ocenjevati, ker bodo oni ocenjevali njo, delo je težko dobiti, v teh časih še sploh…

Njene prelepe zelene oči so me gledale in njen žar je počasi ugasnil. Rekla mi je, da naj ne bom tako negativen. Da ona ima idejo kako bo to speljala. In ni se hecala. Njene prošnje so različne za vsako podjetje posebej. Najprej se poduči o podjetju, nato napiše prošnjo temu primerno. Zraven napiše vedno novo spremno pismo v katerem večkrat tudi napiše ideje za bolj učinkovito delo. Pravo veselje jo je poslušati, ko vedno znova prihaja z novimi idejami. Vedno je motivirana, vedno najde upanje in vedno išče nove ideje. Vsako prošnjo in spremno pismo mi pokaže. Želim si, da bi jih videli. Vedeli bi, o čem govorim.

Pokazalo se je, da sem imel prav. Za zdaj je niti na pogovor ne povabijo. Nima delovnih izkušenj. Težko gledam njene oči in kako v njih izginja tista iskrica. Zakaj mora takoj na začetku spoznati to neurejeno, togo stanje pri nas? A res mora takoj spoznati, da brez poznanstev skoraj ni mogoče dobiti spodobne službe? A bo res mogla spoznati, da trud in prizadevnost na fakulteti ne veljata nič?

Kaj je storiti? Navkljub vsemu imam rad to deželo. Prelepa pokrajina, dobra hrana, mir, demokracija… Vse to me prepriča, da želim tu ustvariti družino. Vendar se bojim, da to ne bo mogoče. Ne na način, kot si jaz to predstavljam. Ne želim biti  v situaciji kot mnoge družine. Ko se sprašujejo v drugi polovici meseca, kako bodo “prišli skozi mesec”.

Zato se vedno bolj oziram po tujini. Oba govoriva tuje jezike, oba izobražena. Nekaj se bo našlo. Tudi, če bo potrebno na drug konec sveta. Za njene prelepe zelene oči, ki se svetijo, je vredno vse. Želim, da je srečna in nagrajena za svoj trud. Vem, da je tudi zunaj težko. Vseeno je trg dela večji, več je dobrih kadrovnikov, ki prepoznajo voljo do dela in motiviranost. Izkušnje niso vse. Lahko so tudi negativne in kot take jih ni dobro prenesti na novo delovno mesto.  O kakovosti kadrovnikov pa v naslednji objavi.

Včeraj sem kupil revijo Manager in v dodatni reviji (obe stanejo skoraj 11€. Težko je reklamirati da je ena zastonj) je članek o perspektivnih kadrih, ki prostovoljno nazadujejo. Sicer se članek nanaša pretežno na managerje, vendar je smiselno povedati tudi kaj o delavcih, ki nimajo take funkcije.

O fizičnih delavcih ne bom pisal, ker delam v pisarni. Določen del bralcev se bo verjetno takoj postavil na stran tistih, ki delavce v pisarnah prezirajo. Če omenim, da sem del javne uprave pa bo tako ali tako vik in krik.

Vendar tudi v javni upravi obstajajo delavci, ki pregorijo, pogorijo, imajo ogromno idej kako izboljšati delo, kako narediti področje bolj učinkovito in ljudem prijazno. Te ideje gredo po navadi v prazno, dela je ogromno, učinkovitost pa nizka.

Sam na prvem mestu priznam, da je naše delo večino časa neučinkovito. Da, sam pljuvam sebi v skledo. Ampak tako je. To sploh ni več skrivnost saj lahko to ljudje vidijo in občutijo. Zaradi varčevanja ni novega kadra, ostaja star, naveličan in problemov poln aparat.

Ko krize ni bilo, je tu in tam prišel nov sodelavec. Poln elana. En kup idej. Pripravljenost za delo visoka. Na začetku je opazoval in se učil postopkov in pravil. Tudi tistih nenapisanih. Že tu se je začela njegova frustracija.  ”Zakaj se piše dnevnik dogodkov v zvezek, če pa imamo računalnik, zakaj se poročila pošljejo po navadni pošti in ne po elektronski…?” Odgovori so bili primerni delovni dobi starejših delavcev: ” Zato ker je potreben podpis, zato, ker je do zdaj to lepo laufalo”

Postopoma je mlad delavec postajal vedno bolj frustriran. Poizkušal je z uradnimi razgovori, pa napisanimi predlogi do nadrejenega. Premaknilo se ni nič. Enostavno ni bilo volje do sprememb.

In tu se pojavi dvom o vrednosti izkušenj starejšega kadra (vsaj v javni upravi, če ne drugje). Tehnologije se razvijajo, postopki pa ostajajo enaki kot pred 20. leti. Kje je potem vrednost teh izkušenj proti mlademu zagonu, ki želi spremeniti sistem na bolje?

Sam zagovarjam sistem, kjer se delo ovrednoti in se ga meri. Ta merila morajo biti znana ljudem. Ocenjevanje pa ne poteka iz strani neposredno nadrejenih. Prijateljske vezi so glavni vzrok za pomanjkanje samokritičnosti. In če te ni, potem tudi napredka ni. Če vse “laufa” potem ni potrebno spremeniti nič.

O večji fleksibilnosti pa sploh ne bi izgubljal besed. Ni potrebe. Tisti, ki je uspešen naj bo nagrajen primerno. Tisti, ki ni pa skozi vrata po zelo kratkem postopku. Da, tako enostavno je to.

Veliko se te dni piše o morali, predvsem med politki. Da so to ljudje, ki bi morali biti najbolj moralni. Ki bi morali biti izobraženi, artikulirani, zadržani, jasni, odkriti, dobrnamerni, …  Kaj je narobe s prejšnjim stavkom?

Predvsem to, da so ti ljudje na oblasti. Tudi tisti v opoziciji na nek način. Vsi imajo neko oblast. V nekih odborih, komisijah, celo v DZ.   Oblast pomeni moč. Moč pomeni veliko možnosti za dober izplen. Skušnjave so velike. In mi (državljani) pričakujemo, da bodo vse to, kar sem zgoraj opisal. Jaz mislim, da to ni mogoče.

Nek evropski poslanec je bil ujet med čisto korupcijo (mimogrede: a se je še komu zdelo smešno, da je med tem veselo jedel in bil nadvse zadovoljen?). Po odkritju pa je, tudi zaradi pijanosti od oblasti in moči, pred kamerami samo-prepričljivo razlagal, kako je odkrival tako ali tako jasno prevaro, za katero je vedel že od samega začetka…

Vsi politki pred kamerami nadvse čustveno razlagajo kako delajo za ljudi, kako so prepričani v naše najboljše interese. Mi pa smo navajeni na dobre stvari in ne sprejemamo, da bo potrebno resno zarezati v naš način življenja. In zdaj spet k morali naših vrlih poslancev: v vseh teh prizadevanjih za reformami niti nekrat ni nihče (niti na eni niti na drugi strani) prišla resna pobuda, da pokažejo kako “smo vsi na istem” in da sami pri sebi zarežejo pri plačah. Ne gre za varčevanje, ampak za čisto enostavno moralno dejanje. Mi bomo prvi, da pokažemo ljudstvu, o resnosti naših namer.

Opozicija pa je ista. Z drugačno retoriko. “Ko smo bili mi, se je cedilo med in mleko, zdaj pa gre vse narobe…” Nekaj takega sem poslušal od starejših ljudi, ko  so govorili kako je bilo pred 91` vse fajn in dosti denarja … Seveda je bilo. Ko ga je zmanjkalo so ga “naštancali”. Inflacija je bila grozna, račun pa so plačevali 10 let kasneje mlajši. In to odslikava izjave opozicije. Takrat so trošili namesto, da bi varčevali in dajali na stran. Ampak to ni niti tako pomembno. Pomembno je, da s tem manipulirajo. Kje je tu morala?

Zdaj so nehali. A so se zavedali pomanjkanje morale? Kje pa. Vedno več ekonomistov je javno dokazovalo, da je bila takratna politika vsaj tako napačna kot ta danes. In potem ni več mogoče nabirati politične točke.

In na koncu mi, državljani. Tudi mi nosimo del krivde. Tudi mi se lahko vprašamo o morali. Saj smo ja mi (pustimo kdo je bil za in kdo proti) izvolili to opcijo. Zdaj pa jamramo in kritiziramo. Vendar tudi z alternativo nismo zadovoljni. Torej kaj bi radi? Ne vemo. Radi bi imeli dostojne plače. In enako dostojno življenje. Popolnoma upravičeno. Vendar kaj smo za to pripravljeni storiti? Nič, ker za to nismo plačani. Nič, ker mora država poskrbeti za nas. Nič, ker imamo ogromno javno upravo, ki ne dela nič in živi na naš račun.

Če je tako vse narobe, zakaj nismo na ulici? A ni Slovenija demokratična republika? A ni oblast izvoljena od ljudstva? Je, in ljudstvo jo lahko tudi zamenja. Torej zakaj nismo na ulicah?

Ker nam sploh ne gre tako slabo. In zato, ker je bolj zabavno v soboto sedeti na kavici v enem od velikih trgovskih centrih. Bo že držalo: vse se začne pri posamezniku.

Pred kar nekaj časa sem pisal o svoji pridobljeni diplomi in o načrtih. No vpisal sem se na omenjeno fakulteto. In začel pred slabim letom s podiplomskim študijem. Lahko rečem, da sem pozitivno presenečen. Utrujen od učenja, angažiranja, študiranja, opravljanja izpitov sem zaključil 1. letnik. In tako je prav.

Zelo presenečen sem nad osvojenim znanjem. Vem, da se sliši samovšečno. Vendar so nas res veliko naučili. Popravek. Ponudili so znanje, mi pa smo ga lahko osvojili. Predavatelji s širokim znanjem. Nekaj starejših sicer še vedno predava po sistemu “ex-cathedra”, vendar imajo tudi kaj za povedati. Tako, da ni preveč za zameriti.

Kritike gredo predvsem na račun kolegic, ki so študirale z mano. Vem, zopet nekdo, ki se pritožuje nad nežnejšim spolom. Žal mi je, vendar od kolegov nisem poslušal jamranja, ampak zgolj strategije, kako najlažje “priti skozi”. Pri kolegicah pa običajne teme: preveč literature, nič časa, ogromno dela v službi (po njihovem bi morale imeti malo dela, da bi lahko v službi študirale?!?), nedefinirana vprašanja za izpit (spet, profesorji bi morali povedati kaj bo na izpitu, da bi se lažje naučile) … Predvsem pa me je motilo to, da se je večina na veliko ukvarjala s tem, kako se bi dalo kaj “prešvinglat”. Mogoče sem čuden, vendar me goljufanje na terciarni ravni (v srednji šoli so tudi meni šle po glavi vse stvari razen šole) grozno moti. Ko vprašam kolegice kako lahko goljufajo me začudeno pogledajo. Še bolj pa me začudeno pogledajo, ko jih vprašam, če bodo to povedale tudi takrat, ko bodo na razgovoru za bolje plačano delovno mesto. In floskula, da se tudi pri pisanju listkov nekaj človek nauči je točno to; floskula. Kako to vem? Pri vsaki debati niso ti najbolj goreči povedali nič – dobesedno nič.

Največja kriza pri vsem tem? To, da so vsi z izjemo parih naredili letnik. Nihče ni padel. Vsi bodo magistri. Dobro, par jih ne bo naredilo zagovora. Ampak večina…

Zdaj pa nekaj počitka. Po oddaji teh vrstic najprej naročilo parih knjig na eni od tujih spletnih strani (zanimajo me specifične knjige, ki jih na našem trgu ni za dobiti). Potem pa ostale drobne stvari za katere je zmanjkalo časa. In pa par hobijev, katerim sem se odpovedal. Vmes pa počasi zbiranje in prebiranje literature za magistrsko nalogo.

Čez dobra dva meseca priprave na 2.leto in potem intenzivno v drugi letnik.